14.4.2013 - nedelja
Naš prvi dan je bil, po pričakovanjih, eno samo potovanje. Ob devetih zjutraj smo zapustili železniško postajo v Ljubljani, nato pa v enakomernem ritmu nadaljevali pot skozi Beljak vse do Munchna, kjer smo prvič prestopili. Presedli smo se na vlak za Leipzig, pot pa ni potekala v skladu z našim planom, saj smo zaradi nesreče pri Nurnbergu (na začrtani poti vlaka) morali čakati 2 uri na nov vlak, tako da smo v Leipzig prispeli šele nekaj po enajsti zvečer. Hitro smo se orientirali, poiskali naš S-Bahn in izstopili na naši postaji. Še dobro, da nas je na postaji čakal kombi in nas utrujene dostavil do našega začasnega doma, kjer smo brez velikih besed popadali vsak v svojo posteljo.
15.4.2013 - ponedeljek
Drugi dan smo začeli z zajtrkom v jedilnici, potem pa je sledila seznanitev s pravili bivanja.
Večino preostalega dela dneva smo preživeli v živalskem vrtu (na fotografiji je lemur). Ker smo nastanjeni približno 20 minut vožnje iz centra Leipziga, smo se tja odpeljali s primestnim vlakom. Ta vozi do minute točno, ima dve nadstropji in na njem ni nobene gneče.
V Leipzigu smo si ogledali glavne znamenitosti mesta in razgled iz Panorama tower-ja. Živalski vrt v Leipzigu je bistveno večji kot v Ljubljani. Večina nas je prvič v življenju videla žirafo, mroža, pando… Po ogledu živalskega vrta smo se odpravili nazaj v dom na večerjo.
Večino preostalega dela dneva smo preživeli v živalskem vrtu (na fotografiji je lemur). Ker smo nastanjeni približno 20 minut vožnje iz centra Leipziga, smo se tja odpeljali s primestnim vlakom. Ta vozi do minute točno, ima dve nadstropji in na njem ni nobene gneče.
V Leipzigu smo si ogledali glavne znamenitosti mesta in razgled iz Panorama tower-ja. Živalski vrt v Leipzigu je bistveno večji kot v Ljubljani. Večina nas je prvič v življenju videla žirafo, mroža, pando… Po ogledu živalskega vrta smo se odpravili nazaj v dom na večerjo.
16.4.2013 - torek
Danes smo po zajtrku odšli na delo polni energije in delovnega elana. Nekoliko smo bili razočarani, ker smo pričakovali, da bomo začeli z delom na strojih. A v delavnici so nas za začetek čakale le mize in primeži. Očitno je nemški pristop zelo sistematičen in brez bližnjic. Nemški vodja projekta nas je seznanil s pravili in z načrtom za izdelavo buggy-ja na električni pogon, še posebej je bil natančen glede predpisov varstva pri delu.
Naš nemški vodja ne zna prav dobro angleško, a se zelo uspešno sporazumevamo z rokami in risanjem na papir. Tudi Andrej nam pomaga s svojim znanjem nemščine. Nemški mentor nam je pokazal orodje, prostore delavnice, in varilnico, ki jo uporabljajo dijaki za učenje varjenja. Hitro smo se organizirali in pričeli delati z ročnimi žagami in nekoliko topimi pilami. Prizadevali smo si čimprej končati konstrukcijo in pričeti z električno napeljavo.
A žal je bila dokumentacija, ki smo jo dobili v uporabo, nekoliko pomanjkljiva, s konstrukcijami delno končanih vozil v delavnici pa tudi nismo bili najbolj zadovoljni. Zato smo se odločili, da bomo ogrodje izdelali malo po svoje. Razdelili smo se po skupinah in pričeli z žaganjem in piljenjem pločevine. Nemški mentor je bil zaradi naše organiziranosti in samoiniciativnosti kar malo zmeden, a mi smo s svojim znanjem in izkušnjami dokazali, da zmoremo speljati vsak zastavljen projekt.
Drugače pa naše delo v delavnici traja vsak dan od devetih do treh. Vmes si privoščimo tudi malico. Popoldne se družimo z vrstniki iz različnih delov Evrope, ki so prav tako kot mi v Leipzigu na različnih izobraževanjih.
Naš nemški vodja ne zna prav dobro angleško, a se zelo uspešno sporazumevamo z rokami in risanjem na papir. Tudi Andrej nam pomaga s svojim znanjem nemščine. Nemški mentor nam je pokazal orodje, prostore delavnice, in varilnico, ki jo uporabljajo dijaki za učenje varjenja. Hitro smo se organizirali in pričeli delati z ročnimi žagami in nekoliko topimi pilami. Prizadevali smo si čimprej končati konstrukcijo in pričeti z električno napeljavo.
A žal je bila dokumentacija, ki smo jo dobili v uporabo, nekoliko pomanjkljiva, s konstrukcijami delno končanih vozil v delavnici pa tudi nismo bili najbolj zadovoljni. Zato smo se odločili, da bomo ogrodje izdelali malo po svoje. Razdelili smo se po skupinah in pričeli z žaganjem in piljenjem pločevine. Nemški mentor je bil zaradi naše organiziranosti in samoiniciativnosti kar malo zmeden, a mi smo s svojim znanjem in izkušnjami dokazali, da zmoremo speljati vsak zastavljen projekt.
Drugače pa naše delo v delavnici traja vsak dan od devetih do treh. Vmes si privoščimo tudi malico. Popoldne se družimo z vrstniki iz različnih delov Evrope, ki so prav tako kot mi v Leipzigu na različnih izobraževanjih.
17.4.2013 - sreda
Po zajtrku smo se odpravili v delavnico. Pričeli smo z zaključevanjem osnovne konstrukcije.
Ko nam je to uspelo, smo se lotili izdelave prednjega dela vozila. Privarili smo pohodno pločevino na dno vozila. Prvič smo zmagovito uporabili električno orodje (razen varilnega aparata), in sicer vrtalni stroj.
Ko nam je to uspelo, smo se lotili izdelave prednjega dela vozila. Privarili smo pohodno pločevino na dno vozila. Prvič smo zmagovito uporabili električno orodje (razen varilnega aparata), in sicer vrtalni stroj.
18.4.2013 - četrtek
Danes smo nadaljevali z izdelavo konstrukcije, izdelali smo sedež in vpetja koles. Za kratek čas smo imeli privilegij uporabljati kotno brusilko. Šele zdaj vidimo, kako električno orodje olajša delo v primerjavi z ročnim orodjem...
Z izdelavo konstrukcije zelo hitro napredujemo. Večina ekip, ki so tukaj na usposabljanju konstrukcijo izdeluje tako dolgo, kot bomo mi porabili za izdelavo avtomobila v celoti.
Popoldne smo igrali nogomet, kjer se nam je pridružila še ekipa Špancev in skupaj smo odigrali kratko tekmo. O rezultatih ne bomo poročali. Jasno je, katera država ima močnejšo nogometno ligo...
(Gokart na sliki ni naš).
Z izdelavo konstrukcije zelo hitro napredujemo. Večina ekip, ki so tukaj na usposabljanju konstrukcijo izdeluje tako dolgo, kot bomo mi porabili za izdelavo avtomobila v celoti.
Popoldne smo igrali nogomet, kjer se nam je pridružila še ekipa Špancev in skupaj smo odigrali kratko tekmo. O rezultatih ne bomo poročali. Jasno je, katera država ima močnejšo nogometno ligo...
(Gokart na sliki ni naš).
19. 4. 2013 - petek
Danes smo končali z osnovno konstrukcijo.
Privarili smo dele za namestitev volanskega sklopa, pločevino za namestitev
električnega dela, dokončali smo nosilec za akumulator in ga privarili na
vozilo. Skoraj smo dokončali tudi pesta za sprednja kolesa, nanje montirali
kolesa in zavore ter jih pripravili za vgradnjo. Dokončali smo tudi pedal za
zaviranje (ki ga nekatere ekipe dobijo že izdelanega) in ga montirali na
vozilo. Imeli smo manjši zaplet s slabo postavitvijo nosilcev prednje preme,
zato nam je vodja dovolil uporabo kotnega brusilnika, kar nam je omogočalo
hitrejše delo in odpravo napake.
Med ukvarjanjem z osnovno konstrukcijo nam je naš nemški profesor ponudil še drugačen izziv- menjavo pokvarjenega motorja na njihovem električnem štirikolesniku. Večina ekipe je izziv sprejela z veseljem, zato je bil tudi motor zamenjan rekordno hitro. Priključili smo ga še na polnilec in v ponedeljek se bomo morda z njim že lahko vozili. Komaj čakamo na testno vožnjo.
Začeli smo tudi s pripravo kalupov za izdelavo blatnikov, ki jih bomo izdelali naslednji teden. Čaka nas še nekaj detajlov, nato bomo lahko začeli z barvanjem našega lepotca.
Med ukvarjanjem z osnovno konstrukcijo nam je naš nemški profesor ponudil še drugačen izziv- menjavo pokvarjenega motorja na njihovem električnem štirikolesniku. Večina ekipe je izziv sprejela z veseljem, zato je bil tudi motor zamenjan rekordno hitro. Priključili smo ga še na polnilec in v ponedeljek se bomo morda z njim že lahko vozili. Komaj čakamo na testno vožnjo.
Začeli smo tudi s pripravo kalupov za izdelavo blatnikov, ki jih bomo izdelali naslednji teden. Čaka nas še nekaj detajlov, nato bomo lahko začeli z barvanjem našega lepotca.
20.4.2013 - sobota
Juhuhu, sobota je tu. Odhajamo na 'kulturni
vikend', kjer bomo dva dneva spoznavali
Berlin.
Naš dan se je začel bolj zgodaj kot običajno, saj so budilkeo zvonile že ob šestih zjutraj. Pozajtrkovali smo, vzeli prtljago in se skupaj z dijakinjami sosednje šole z vlakom odpeljali proti Berlinu. Če potuješ s prstom po zemljevidu, sta Leipzig in Berlin precej blizu skupaj, z vlakom pa vožnja traja tri ure, vključno s presedanjem v Lutherstadtu. Izstopili smo na glavni železniški postaji v Berlinu - Washingtonplatzu.
Lokalni vodič nas je že čakal in skupaj smo odšli do bližnjega hotela, kjer smo odložili prtljago. Nato se je začel naš ogled Berlina.
Peš smo se odpravili proti Bundestagu. Ustavili smo se pred vladno stavbo, ki jo ljubkovalno imenujejo »pralni stroj«, kjer ima pisarno Angela Merkel, ki jo obkroža 30cm debelo steklo. Stavba je zasnovana zelo odprto, tako da predsednica vlade vidi vsakega, ki ob 9 dopoldne protestira pred stavbo.
V neposredni bližini se nahaja tudi Reichstag,v katerem je ob zasedanju parlamenta prisotnih 630 poslancev iz cele Nemčije. Stavbo je l.1933 zajel požar in jo skoraj v celoti uničil. Za požar so obdolžili takratne komuniste, kar je Hitlerju posredno pomagalo priti na oblast. Po 2. svetovni vojni je Reichstag pristal v Zahodnem Berlinu, blizu Berlinskega zidu. Obnova zgradbe je potekala vse do l. 1972. Ko je po združitvi obeh Nemčij glavno mesto države spet postal Berlin, so z zgraditvijo steklene kupole, od koder se ponuja 360-stopinjski razgled na Berlin, simbolično združili tudi Nemčijo.
Sledil je sprehod skozi eno večjih kulturnih znamenitosti Berlina - Brandenburška vrata- v bivši vzhodni del Berlina v muzej stare zgodovine Pergamon, kjer smo si med drugim imeli priložnost ogledati starodavne arabske pisave, perzijske preproge, ostanke starih stavb itd.
Po muzeju je sledilo kosilo na Alexanderplatzu, nato pa smo se z avtobusom odpeljali na ogled predstavitvenega prostora za prestižnejše avtomobile (Bugatti, Bentley) in vozila VAG grupe.
Vodič nas je nato odpeljal do prestižnega nakupovalnega centra, kjer pa se je naša skupina ločila od sosednje šole, saj je nam bolj dišala kava kakor nakupovanje po trgovinah. Nato smo se z vodičem odpravili nazaj v hotel, kjer smo dočakali zasluženo večerjo.
Po večerji smo se z vlakom odpravili v del mesta, kjer naj bi potekala zabava,ampak smo prišli prezgodaj, tako da pravega razmaha zabave niti nismo dočakali, saj smo se prej vrnili v hotel. Zjutraj smo namreč vstali precej zgodaj…
Naš dan se je začel bolj zgodaj kot običajno, saj so budilkeo zvonile že ob šestih zjutraj. Pozajtrkovali smo, vzeli prtljago in se skupaj z dijakinjami sosednje šole z vlakom odpeljali proti Berlinu. Če potuješ s prstom po zemljevidu, sta Leipzig in Berlin precej blizu skupaj, z vlakom pa vožnja traja tri ure, vključno s presedanjem v Lutherstadtu. Izstopili smo na glavni železniški postaji v Berlinu - Washingtonplatzu.
Lokalni vodič nas je že čakal in skupaj smo odšli do bližnjega hotela, kjer smo odložili prtljago. Nato se je začel naš ogled Berlina.
Peš smo se odpravili proti Bundestagu. Ustavili smo se pred vladno stavbo, ki jo ljubkovalno imenujejo »pralni stroj«, kjer ima pisarno Angela Merkel, ki jo obkroža 30cm debelo steklo. Stavba je zasnovana zelo odprto, tako da predsednica vlade vidi vsakega, ki ob 9 dopoldne protestira pred stavbo.
V neposredni bližini se nahaja tudi Reichstag,v katerem je ob zasedanju parlamenta prisotnih 630 poslancev iz cele Nemčije. Stavbo je l.1933 zajel požar in jo skoraj v celoti uničil. Za požar so obdolžili takratne komuniste, kar je Hitlerju posredno pomagalo priti na oblast. Po 2. svetovni vojni je Reichstag pristal v Zahodnem Berlinu, blizu Berlinskega zidu. Obnova zgradbe je potekala vse do l. 1972. Ko je po združitvi obeh Nemčij glavno mesto države spet postal Berlin, so z zgraditvijo steklene kupole, od koder se ponuja 360-stopinjski razgled na Berlin, simbolično združili tudi Nemčijo.
Sledil je sprehod skozi eno večjih kulturnih znamenitosti Berlina - Brandenburška vrata- v bivši vzhodni del Berlina v muzej stare zgodovine Pergamon, kjer smo si med drugim imeli priložnost ogledati starodavne arabske pisave, perzijske preproge, ostanke starih stavb itd.
Po muzeju je sledilo kosilo na Alexanderplatzu, nato pa smo se z avtobusom odpeljali na ogled predstavitvenega prostora za prestižnejše avtomobile (Bugatti, Bentley) in vozila VAG grupe.
Vodič nas je nato odpeljal do prestižnega nakupovalnega centra, kjer pa se je naša skupina ločila od sosednje šole, saj je nam bolj dišala kava kakor nakupovanje po trgovinah. Nato smo se z vodičem odpravili nazaj v hotel, kjer smo dočakali zasluženo večerjo.
Po večerji smo se z vlakom odpravili v del mesta, kjer naj bi potekala zabava,ampak smo prišli prezgodaj, tako da pravega razmaha zabave niti nismo dočakali, saj smo se prej vrnili v hotel. Zjutraj smo namreč vstali precej zgodaj…
21.4.2013 - nedelja
Zjutraj smo v miru pojedli zajtrk, nato smo se
z vodičem odpravili v mesto.
Začetek poti smo že poznali, saj je bil isti kot v soboto. Neverjetno, kako hitro se človek privadi drugega mesta. Mimo Bundestaga smo se sprehodili do spomenika vseh pobitih Romov v 2. svetovni vojni. Ogledali smo si tudi spomenik vseh padlih Sovjetskih vojakov v bitki za Berlin.
Nato smo šli mimo Brandenburških vrat do muzeja-spomenika pobitih Židom v vojni. Zunanji del spomenika je sestavljen iz betonskih blokov, v katerih naj bi se obiskovalec počutil izgubljenega, kot žrtve v koncentracijskih taboriščih. Pod zemljo je še muzej, v katerem so pisma ujetnikov, njihove zgodbe, številke žrtev, seznami taborišč in iskalec žrtev. Pretresljivo.
Po izhodu iz muzeja smo šli mimo spomenika pobitih homoseksualcev v zadnji vojni. Ponosno smo se sprehodili tudi po ulici, kjer vsako leto poteka Parada ponosa.
Sledila je vožnja do bivše prejšnje glavne postaje ZOO. Šli smo tudi mimo Muzeja erotike, ki pa si ga zaradi starostne omejitve nismo ogledali.
Sledila je še vožnja do hotela, kjer smo pobrali prtljago, se poslovili od vodiča Petra in se odpravili na vlak. Po utrujajoči vožnji smo se vrnili v Gut-Wehlitz na večerjo. Naše udobne postelje so pridno počakale čez vikend in ob vrnitvi ponudile toplo zavetje našim utrujenim telesom.
Začetek poti smo že poznali, saj je bil isti kot v soboto. Neverjetno, kako hitro se človek privadi drugega mesta. Mimo Bundestaga smo se sprehodili do spomenika vseh pobitih Romov v 2. svetovni vojni. Ogledali smo si tudi spomenik vseh padlih Sovjetskih vojakov v bitki za Berlin.
Nato smo šli mimo Brandenburških vrat do muzeja-spomenika pobitih Židom v vojni. Zunanji del spomenika je sestavljen iz betonskih blokov, v katerih naj bi se obiskovalec počutil izgubljenega, kot žrtve v koncentracijskih taboriščih. Pod zemljo je še muzej, v katerem so pisma ujetnikov, njihove zgodbe, številke žrtev, seznami taborišč in iskalec žrtev. Pretresljivo.
Po izhodu iz muzeja smo šli mimo spomenika pobitih homoseksualcev v zadnji vojni. Ponosno smo se sprehodili tudi po ulici, kjer vsako leto poteka Parada ponosa.
Sledila je vožnja do bivše prejšnje glavne postaje ZOO. Šli smo tudi mimo Muzeja erotike, ki pa si ga zaradi starostne omejitve nismo ogledali.
Sledila je še vožnja do hotela, kjer smo pobrali prtljago, se poslovili od vodiča Petra in se odpravili na vlak. Po utrujajoči vožnji smo se vrnili v Gut-Wehlitz na večerjo. Naše udobne postelje so pridno počakale čez vikend in ob vrnitvi ponudile toplo zavetje našim utrujenim telesom.
22.4.2013 - ponedeljek
Spet smo v delovnem ritmu. Vstali smo ob 7.30 in se ob 8.uri odpravili na zajtrk. Kot običajno smo z delom začeli ob 9.uri zjutraj, ampak kmalu nas je presenetila slovenska uslužbenka Vitalisa Renata. Obvestila nas je, da odhajamo na ogled privatne organizacije, ki se ukvarja z prikazom uporabe obnovljivih virov energije , predvsem solarne. Hitro smo se vkrcali v kombi in se odpeljali v nekaj minut oddaljeno vas.
Tam nas je že čakal gospod Messerschmit, ki nas je odpeljal na ogled svojih demonstratorjev uporabe sončne energije. Na vrtu je imel razstavljen model železnice, solarni cafe, ki se napaja iz panelov na strehi, leseno stavbo, ki za gretje uporablja solarne fotonapetostne module in star kombi, ki ga je predelal na električni motor. Pokazal nam je še ladijski kontejner, ki za napajanje uporablja fotonapetostne module in vetrno turbino.
Sledila je še zelo zanimiva vožnja po asfaltirani progi z električnim vozilom, ki so ga pred časom uporabljati za prevoz kovčkov na železniški postaji. Človeška domišljija res ne pozna meja.
Ogledali smo si še njegovo mehanično delavnico, elektro delavnico in razvojni del, nato pa smo se poslovili in odšli nazaj v Gut-Wehlitz.
V delavnici smo nadaljevali s sestavljanjem našega gokarta. Nekaj članov ekipe je barvalo konstrukcijo, drugi člani pa so se ponovno lotili električnega štirikolesnika, kjer se je zaradi slabe izdelave pokvaril regulator motorja.
Naš nemški vodja je bil tako navdušen nad našim delom, da nam je pripeljal še en pokvarjen štirikolesnik, na našo srečno štiritaktni bencinar, ki pa ni hotel vžgati. Z nadomestno baterijo smo ugotovili, da električni del deluje. Naš vodja nam je namesto bencina prinesel dizel. Ko smo očistili tank in nalili bencin, je sledilo oživljanje motorja. S pomočjo naših čarobnih rok je motor kmalu pričel delovati, baterijo pa smo oddali na polnjenje.
Medtem ko se je del ekipe ukvarjal z avtomehaničnimi popravili, je naš profesor s preostankom ekipe na gokart montiral prednja kolesa z zavornimi čeljustmi in pritrdili volansko letev.
No, pa je minil še en deloven dan, naš avtomobilček pa je vedno bolj podoben prevoznemu sredstvu.
Tam nas je že čakal gospod Messerschmit, ki nas je odpeljal na ogled svojih demonstratorjev uporabe sončne energije. Na vrtu je imel razstavljen model železnice, solarni cafe, ki se napaja iz panelov na strehi, leseno stavbo, ki za gretje uporablja solarne fotonapetostne module in star kombi, ki ga je predelal na električni motor. Pokazal nam je še ladijski kontejner, ki za napajanje uporablja fotonapetostne module in vetrno turbino.
Sledila je še zelo zanimiva vožnja po asfaltirani progi z električnim vozilom, ki so ga pred časom uporabljati za prevoz kovčkov na železniški postaji. Človeška domišljija res ne pozna meja.
Ogledali smo si še njegovo mehanično delavnico, elektro delavnico in razvojni del, nato pa smo se poslovili in odšli nazaj v Gut-Wehlitz.
V delavnici smo nadaljevali s sestavljanjem našega gokarta. Nekaj članov ekipe je barvalo konstrukcijo, drugi člani pa so se ponovno lotili električnega štirikolesnika, kjer se je zaradi slabe izdelave pokvaril regulator motorja.
Naš nemški vodja je bil tako navdušen nad našim delom, da nam je pripeljal še en pokvarjen štirikolesnik, na našo srečno štiritaktni bencinar, ki pa ni hotel vžgati. Z nadomestno baterijo smo ugotovili, da električni del deluje. Naš vodja nam je namesto bencina prinesel dizel. Ko smo očistili tank in nalili bencin, je sledilo oživljanje motorja. S pomočjo naših čarobnih rok je motor kmalu pričel delovati, baterijo pa smo oddali na polnjenje.
Medtem ko se je del ekipe ukvarjal z avtomehaničnimi popravili, je naš profesor s preostankom ekipe na gokart montiral prednja kolesa z zavornimi čeljustmi in pritrdili volansko letev.
No, pa je minil še en deloven dan, naš avtomobilček pa je vedno bolj podoben prevoznemu sredstvu.
23.4.2013 - torek
Včeraj smo se dogovorili, da danes lahko začnemo že ob 8. uri zjutraj. Da ne bi izgubljali časa smo se zjutraj kar v delovni obleki odpravili na zajtrk in takoj nato v delavnico . Očitno smo strašno zagnani…
Nadaljevali smo s montažo zavornega sistema; namestili smo zadnje čeljusti, razdelilnik in bat. Del ekipe je nadaljeval z izdelavo blatnikov in pokrovov iz steklenih vlaken, nekateri so izdelovali lesen nosilec pokrovov, izdelali smo sprednje žaromete in začeli izdelovati zadnje. Skoraj smo že dokončali ročno zavoro in odzračili zavorni sistem.
Jutri moramo pobarvati plastike, zamenjati zadnja kolesa z motornimi, dokončati moramo zadnje žaromete in ročno zavoro ter montirirati celoten električni del.
Videti je, da smo ena od bolj delovnih ekip, ki je kadarkoli izdelovala buggy v Leipzigu. Še v Ljubljano so iz Leipziga sporočili, da jim je v čast delati s tako motivirano in sposobno ekipo. :-)
Nadaljevali smo s montažo zavornega sistema; namestili smo zadnje čeljusti, razdelilnik in bat. Del ekipe je nadaljeval z izdelavo blatnikov in pokrovov iz steklenih vlaken, nekateri so izdelovali lesen nosilec pokrovov, izdelali smo sprednje žaromete in začeli izdelovati zadnje. Skoraj smo že dokončali ročno zavoro in odzračili zavorni sistem.
Jutri moramo pobarvati plastike, zamenjati zadnja kolesa z motornimi, dokončati moramo zadnje žaromete in ročno zavoro ter montirirati celoten električni del.
Videti je, da smo ena od bolj delovnih ekip, ki je kadarkoli izdelovala buggy v Leipzigu. Še v Ljubljano so iz Leipziga sporočili, da jim je v čast delati s tako motivirano in sposobno ekipo. :-)
24.4.2013 - sreda
Ker smo včerajšnji dan kljub zgodnjemu začetku uspešno preživeli, smo danes vajo ponovili in ponovno začeli delati že ob 8.uri zjutraj.
Nadaljevali smo z izdelavo plastik, vezavo električnega dela, montirali smo stikala za luči in motor, zadnje in sprednje luči ,ki jih je izdelal naš dijak. Nemški mentor nas je prosil, da izdelamo duplikat za ekipe, ki pridejo za nami. Brez problema. Očitno obvladamo.
Kasneje smo na konstrukcijo montirali lesen nosilec za plastike, dokončali smo ročno zavoro in razpeljali žice po avtomobilu. Z barvo pa smo popravili še zadnje nepravilnosti. Naš avto je na poti k popolnosti.
Ker pa smo dokončno popravili tudi njihov hišni štirikolesnik, smo imeli čast opraviti testno vožnjo po dvorišču, ki pripada le najboljšim….
Že danes se veselimo, saj pričakujemo, da bo naš električni avtomobil jutri prvič ugledal ceste dvorišča in mi bomo njegovi ponosni testni vozniki. Pričakujte fotografije z našimi usti do ušes.
Nadaljevali smo z izdelavo plastik, vezavo električnega dela, montirali smo stikala za luči in motor, zadnje in sprednje luči ,ki jih je izdelal naš dijak. Nemški mentor nas je prosil, da izdelamo duplikat za ekipe, ki pridejo za nami. Brez problema. Očitno obvladamo.
Kasneje smo na konstrukcijo montirali lesen nosilec za plastike, dokončali smo ročno zavoro in razpeljali žice po avtomobilu. Z barvo pa smo popravili še zadnje nepravilnosti. Naš avto je na poti k popolnosti.
Ker pa smo dokončno popravili tudi njihov hišni štirikolesnik, smo imeli čast opraviti testno vožnjo po dvorišču, ki pripada le najboljšim….
Že danes se veselimo, saj pričakujemo, da bo naš električni avtomobil jutri prvič ugledal ceste dvorišča in mi bomo njegovi ponosni testni vozniki. Pričakujte fotografije z našimi usti do ušes.
25.4.2013 - četrtek
Pa si oglejmo kaj smo počeli danes.
Pred vami je tehnični opis našega dela, manjka pa vse tisto vrveče in ustvarjalno, ki se med delom odvija med usklajeno delovno ekipo. In to mi smo.
Danes smo skrajšali predolg lesen nosilec plastik in ga montirali. Veliko dela smo imeli z vgradnjo plastik; na določenih mestih smo jo morali odrezati, zbrusiti in priviti na konstrukcijo, nato pa še prebarvati. Sledila še montaža zadnjih luči. Sicer je čisto iz drugega področja- a izdelali smo tudi usnjen sedež.
Naredili smo tudi ohišje za krmilnik motorjev in releje.
Jutri moramo le še vgraditi krmilnik motorjev, namestiti baterije in zadnja kolesa ter obleči armaturno ploščo v usnje. Potem se bomo pa peljali z našim 'otrokom' globoko ugreznjeni v mehko usnje…
26.4.2013 - petek
Danes smo montirali pogonska kolesa, zbrusili karoserijo, montirali akumulatorje in krmilno elektroniko. Krmilnik motorjev smo nato s pomočjo računalniškega programa tudi sprogramirali.
Sledila je testna vožnja, testiranje zavor in luči, odpravili smo nekaj napak in gokart je bil končan.
Z velikim veseljem je vsak član ekipe preskusil avtomobil, saj je občutek, da je avto nastal s tvojimi rokami, kar navdihujoč. Nato ga je preizkusil tudi veliki šef, vodja Vitalisa, gospod Ralf Giesecke, ki je bil z našim vozilom zelo zadovoljen.
Motorji vozila imajo zaradi konstrukcije in napetosti žal omejeno število vrtljajev, končna hitrost pa je programsko omejena na 15km/h. Vzrok? Za večje hitrosti bi potrebovali dodatne dokumente, pa še kakšna srečna ekipa bi se lahko kam daleč odpeljala…To zadnje je seveda hec.
Po končanem delu smo pospravili delavnico, nato pa čakanje na sestanek z g. Andrasem Knopfom in g. Olafom Richterjem (našima nemškima mentorjema) izkoristili za vožnjo z obema pred dnevi popravljenima štirikolesnikoma.
Na sestanek se je splačalo malo počakati, saj smo imeli kaj slišati. Povedala sta, da smo edina ekipa do sedaj, ki ji je uspelo vozilo v celoti izdelati v 2 tednih. Mnogo ekip za isto delo potrebuje precej več časa, tudi 6 tednov. Poleg tega smo bili pohvaljeni, da v njihovi delavnici še nihče ni izdelal boljšega vozila. Po našem odhodu ga ne bodo razstavili in uporabili za vgradnjo v druga vozila, kar je sicer običajna praksa, ampak ga bodo obdržali in razstavili kot vzorčni model, ki bo tudi svetel vzor drugim ekipam, ki bodo prišle sem na enako izobraževanje. Vse je bilo, kot bi rekli Angleži ˝music to our ears˝. Smo kar malo zrastli od ponosa.
Predali so nam tudi vso dokumentacijo v zvezi z našim delom, ki je ni prav malo.
Popoldne smo imeli sestanek še z vodjo Vitalisa, ki tudi ni skoparil s pohvalami. Še posebej je čestital našemu profesorju za odlično vodenje ekipe. Srečanje smo končali s skupinsko fotografijo v rokah in lepimi željami za naše bodoče kariere.
Jutri pa pot domov… O naših vtisih bomo poročali v živo, nič več online. Auf Wiedersehen.
Sledila je testna vožnja, testiranje zavor in luči, odpravili smo nekaj napak in gokart je bil končan.
Z velikim veseljem je vsak član ekipe preskusil avtomobil, saj je občutek, da je avto nastal s tvojimi rokami, kar navdihujoč. Nato ga je preizkusil tudi veliki šef, vodja Vitalisa, gospod Ralf Giesecke, ki je bil z našim vozilom zelo zadovoljen.
Motorji vozila imajo zaradi konstrukcije in napetosti žal omejeno število vrtljajev, končna hitrost pa je programsko omejena na 15km/h. Vzrok? Za večje hitrosti bi potrebovali dodatne dokumente, pa še kakšna srečna ekipa bi se lahko kam daleč odpeljala…To zadnje je seveda hec.
Po končanem delu smo pospravili delavnico, nato pa čakanje na sestanek z g. Andrasem Knopfom in g. Olafom Richterjem (našima nemškima mentorjema) izkoristili za vožnjo z obema pred dnevi popravljenima štirikolesnikoma.
Na sestanek se je splačalo malo počakati, saj smo imeli kaj slišati. Povedala sta, da smo edina ekipa do sedaj, ki ji je uspelo vozilo v celoti izdelati v 2 tednih. Mnogo ekip za isto delo potrebuje precej več časa, tudi 6 tednov. Poleg tega smo bili pohvaljeni, da v njihovi delavnici še nihče ni izdelal boljšega vozila. Po našem odhodu ga ne bodo razstavili in uporabili za vgradnjo v druga vozila, kar je sicer običajna praksa, ampak ga bodo obdržali in razstavili kot vzorčni model, ki bo tudi svetel vzor drugim ekipam, ki bodo prišle sem na enako izobraževanje. Vse je bilo, kot bi rekli Angleži ˝music to our ears˝. Smo kar malo zrastli od ponosa.
Predali so nam tudi vso dokumentacijo v zvezi z našim delom, ki je ni prav malo.
Popoldne smo imeli sestanek še z vodjo Vitalisa, ki tudi ni skoparil s pohvalami. Še posebej je čestital našemu profesorju za odlično vodenje ekipe. Srečanje smo končali s skupinsko fotografijo v rokah in lepimi željami za naše bodoče kariere.
Jutri pa pot domov… O naših vtisih bomo poročali v živo, nič več online. Auf Wiedersehen.